Maj 2018 ( Paracord zapestnica)

Paracord zapestnica

Paracord zapestnice postajajo na področju bushcrafta vedno bolj popularne. Narejene so lahko samo iz vrvi ali tudi iz plastičnih zaponk na obeh koncih, ki omogočajo lažje snemanje zapestnice. Prvotni namen je funkcionalnost, ki jo omogočajo zunaj na terenu. V njih se lahko začasno zatakne kakšen žebelj, palčka, šivanka in se jo ima takoj pri roki. Lahko jo tudi razvijemo in imamo vrv, ki jo lahko uporabimo za različne namene, to naredi paracord zapestnico zelo preprosto v uporabi in priročno na terenu.

Njena izdelava je, sploh za družine, zanimiva dejavnost, ki naj bi se vključevala v vse taborniške izlete. Za izdelovanje potrebujemo kakšen meter vrvi ali dva ter vsaj 15-30 minut časa. Pletenje zapestnice je precej natančno delo, ki zahteva koncentracijo in pozornost. Zato je dobro za ljudi, ki se težje skoncentrirajo ter s tem urijo njihovo pozornost. Izdelava zapestnice ni finančno obremenjujoča ter je po zahtevnosti primerna tudi za otroke.

Koncentracija je nasplošno pomembna stvar v naravi, ki se jo splača krepiti in uriti za hitrejše mišljenje in prepoznavanje okolice. Pogostokrat moramo v našem vsakodnevu razpršiti našo koncentracijo in se osredotočati na več stvari, kar nam omejuje kvaliteto dela. Tako je dobro izboljšati koncentracijo, da smo lahko bolj osredotočeni na eno stvar in lahko izklopimo druge. Glede tega sem že pisal prej v opisu meditacije čuječnosti. Poleg konectrancije je zapestnica tudi lep suvenir, ki jo lahko vsak vzame s seboj s terena za spomin. Majhni spominki ohranjajo lepe spomine ter nas spomnijo na sproščen čas v naravi.

/////////////////////////english version ///////////////////////////////

Paracord bracelet

Paracord bracelets are becoming increasingly popular in the field of bushcraft. They can be made only from ropes or from plastic buckles at both ends, which make it easier to take off the bracelet. The original purpose is the functionality that it allows outside on the terrain. A nail, a stick, a needle can be temporarily stuck in them, and is immediately available. We can also unpack it and we have a rope that can be used for various purposes, making the paracord bracelet very easy to use and convenient in the forest.

The making is, for families, an interesting activity, which should be included in all campsite excursions. For production, we need a meter of rope or two and at least 15-30 minutes of time. Knitting a bracelet is a pretty precise job that requires concentration and attention. That's why it's good for people who find it harder to concentrate and thus get their attention improved. The bracelet is not financially burdensome and is also suitable for children.

Concentration is a generally important thing in nature, it is worthwhile to strengthen and train it for faster thinking and recognition of the environment. Often, we have to disperse our concentration in our everyday life and concentrate on several things, which limits our quality of work. It's good to improve concentration so that we can focus more on one thing and can turn off others. I already wrote about this earlier in the description of the mindfullness meditation. In addition to the conception, the bracelet is also a beautiful souvenir, which anyone can take with him/her from the terrain for memory. Small souvenirs keep nice memories and remind us of relaxed time in nature.

- Denis Ališič

April 2018 (Meditacija čuječnosti)

Meditacija čuječnosti

Danes se ogromno govori o meditaciji čuječnosti. Vsi delajo znanost iz le te in jo poskušajo razložiti na vse možne načine. Na kratko povedano jo vsi ljudje že obvladamo in prakticiramo, le zavedamo se je ne in jo ne prakticiramo aktivno.

Čuječnost je osredotočanje svojih misli na sedanjost, na ta trenutek. Brez premišljevanja o prihodnosti ali preteklosti. S tem usmerimo celotno našo koncentracijo v to kar delamo in se osredotočimo na trenutno aktivnost. S tem osredotočanjem postanemo bolj zbrani in se manj obremenjujemo z ostalimi stvarmi. Tako preprosta stvar, ki je postala pretirano zakomplicirana znanost, kar sploh ni potrebno. Vsi poznamo, ko se na primer vozimo domov z avtom in se potem, ko pridemo domov enega dela poti ne spomnimo. To pomeni da smo avtomatsko vozili in nismo bili osredotočeni na tok misli. Še vedno smo osredotočeni na okolico in na vožnjo, vendar smo bili z mislimi v preteklosti ali v prihodnosti, v nekem abstratnem trenutku. Tu opazimo kako nam lahko ta meditacija pomaga, da bolj umirjeno in osredotočeno živimo ter se ne obremenjujemo s tem, kar ni sedaj osrednji fokus našega življenja.

Meditacija pa pomeni samo tehniko, kako doseči to čuječnost, kako na čim lažji način priti do umiritve in osredotočenosti. Ponavadi se sedi med samo meditacijo, lahko se pa tudi stoji ali leži, kakor komu bolje ustreza. Tradicionalno je sedenje najboljša pozicija, ker vseh 5 plati telesa gleda navzgor, torej dlani rok, stopala in srčna plat. Med meditacijo se osredotočamo na dihanje in se poskušamo umiriti. Ritem dihanja naj bi bil 4 sekunde vdiha in 8 sekund izdiha, da se telo sprošča in dobi zadosti kisika. Med tem moramo misli osredotočiti na dihanje oz. na naše telo in v kakšnem položaju se nahaja. Misli morajo biti osredotočene samo na trenutno stanje in pravo sedanjost, saj je vse ostalo odveč in nas preobremenjuje.

Ko osvojimo to tehniko, lahko poskušamo isti način izpeljati med delom, tako da se osredotočimo samo na trenutno aktivnost, v katero se popolnoma poglobimo, brez ostalih misli. Preveliko posvečanje prihodnosti povzroča anksioznost, misli usmerjene v preteklost pa depresijo, tako da je najbolj zdrava rešitev za naše duševno stanje, osredotočenost na pravo sedanjost in trenutek v katerem se nahajamo.

///////////////////////////////////////english version///////////////////////////////////////////

Mindfulness meditation

Today, there is a huge talk about mindfulness meditation. Everyone is doing a science out of this and trying to explain it in every possible way. In short, all people have already mastered and practiced it, we are only not aware of it and not practicing it actively.

Mindfulness is focusing on your thoughts on the present, at this very moment. No thinking about the future or the past. By doing so, we focus our entire concentration on what we do and focus on the current activity. By focusing, we become more concentrated and less burdensome with other things. Such a simple thing that has become an excessively complicated science, which is not necessary at all to become this complicated. We all know, for example, when we drive home with a car and, after we come home, we do not remember a part of the trip. This means that we were automatically driving and we were not focused on the flow of our thought. We were still focused on the environment and driving, but we have been thinking about the past or in the future, at some exact moment. Here we see how this meditation can help us to live more calmly and concentrated, and not burdening ourselves with what is not the central focus of our lives.

Meditation, however, is only a technique, how to achieve this mindfulness, how to calm and focus in the easiest way possible. Usually, one sits in meditation, one can stand or lie as it feels easier. Traditionally, sitting is the best position since all 5 sides of the body look up, that is, the hands, feet and the heart. During meditation, we concentrate on breathing and try to calm down. The breathing rhythm is supposed to inhale for 4 seconds and exhale 8 seconds to release the body tension and get enough oxygen. In this context, we need to focus our thoughts on breathing, or on our body and in what position it is located. Thoughts should be focused solely on the current state and the true present, since everything else is overwhelming and too burdening.

Once we get this technique, we can try to do the same way during work, focusing solely on the current activity, in which we completely deepen our focus, without other thoughts. Excessive dedication to the future causes anxiety, and the thoughts of the past are depression, so it is the healthiest solution for our mental state, the focus on the true present and the moment in which we are.

- Denis Ališič

Marec 2018 (Depresija) - Bralčevo pismo

Depresija

Depresija. Beseda, ki za ene pove ogromno in za druge ostaja neznanka. Mogoče, če se bom danes potrudila opisati, kako izgleda notranjost tega črnega tunela z imenom depresija, se bo lažje pogovarjati o tej temi s prijatelji in bližnjimi. Pogovor o tej temi je ključnega pomena, da tistemu, ki je še vedno izgubljen v tej bolezni, pomagamo najti izhod. No, da začnem pripoved…

Soba, tvoja lastna, domača soba, postane tuja. Vsak klic na tvojem telefonu te spomni na zunanji svet, ki se premika naprej, medtem ko si ti ujet v zimi, ki ne mine. Nikoli. Kakšne ure minejo hitro, kakšne pa trajajo večnost. Nastopi trenutek, ko solz ni več. Enostavno ni, ker si otopel, postal si kamen z ledenim, bolečim srcem. Nekje v tebi ostaja tisti del, ki se zaveda odgovornosti in bolečine, ki jo prinašaš bližnjim, ampak…Pri ampak se ustavi, ker se ne moreš premakniti. Ne moreš biti srečen in »normalen«. Nisi len in nesposoben, ampak enostavno ta občutek utapljanja nikole ne izgine. Mogoče je težko razumeti to, ampak barve sveta izginejo. Vse je črno belo. Depresija ni romantična in lepa, ker te zveže, te ne spusti, ti vzame prijatelje in družino. Ne upaš si klicati na pomoč, ker te ne bo nobeden slišal, pa tudi sram te je, ker si »tak«. No, pa vprašajmo se kakšen »tak«? Še vedno si tista oseba, katera si bila prej, samo izgubljena si nekje not. V tem trenutku je zelo pomembno za bližnje biti potrpežljivi in razumevajoči, do nekoga z depresijo. »Ven« se hodi zelo počasi. Če oseba ne čuti podpore, se bo umaknila, kar zna biti zelo nevarno. Ko se premik začne, svet počasi pridobiva prejšnje lastnosti. Povrnejo se barve. Pomembno je stati zraven, ker je lahko to »preveč« za nekoga, ki je bil 1-2 leti v depresivnem stanju. Verjemite, da oseba hoče prideti ven, ker v tem črnem tunelu ni lepo, ampak jo je lahko hkrati zelo strah. Depresija »se boji« ljubezni in podpore, ne more dolgo obstajati, če oseba z depresijo vidi, da je vredno ostati »tu«. Da je v bistvu soba prijetna in topla. Da so klici na telefonu znak, da nekoga briga za nas. Da, ko uživamo v delu in hobijih, ure minejo zanimivo in ne samo hitro. Ne smemo zanemarjati tudi fizične aktivnosti pri okrevanju. Veliko gibanja, sveži zrak, sonce, to v nas predrami voljo do življenja. Meni je osebno zelo pomagalo se sprehajati po naravi, s psom. Narava je vsakič drugačna in nam to stimulira možgane. Mogoče je celo estetika narave tista, ki nam povrne sposobnost videnja lepote.

Bodite tam za prijatelje in bližnje, ki so se malo izgubili v depresiji, ne odnehajte, primite jih za roko in jih odpeljite »ven«.

Za konec bi rada povdarila, da je depresija resna bolezen in, če simptomi, kot so otopelost, žalost, nezanimanje za stvari, ki so bile pomembne, nespečnost/prekomerno spanje, spremembe v načinu prehranjevanja in drugo, trajajo več kot dva tedna, pojdite do zdravnika. Medikamentozni del zdravljenja ne sme biti spregledan v resnejših primerih. Imejte se radi, poiščite pomoč, depresija »se boji« pogovora.

- Anonimno

Marec 2018 (Stres) - Bralčevo pismo

Stres

Pomlad, čas, ko se narava prebuja; ptice žvrgolijo, cvetovi na drevesih poganjajo. Čas sprehodov, izletov in odkrivanj novih prelepih kotičkov narave. Ljudje na ulicah so srečni in veseli, vse okoli sebe imajo radi.

Svoje otroštvo sem preživela v naravi. 20 let sem živela okrožena z drevesi, naravo. Vsak dan sem hodila s prijatelji na sprehode, srečevala vedno iste, poznane obraze in se počutila varno. Čeprav sem si, nekje v sebi, kot večino mladih, želela mestnega življenja sem vedno vedela, da spadam na podeželje. Po vseh teh letih prelepega življenja pa sem si uresničila željo po študiju in tako podeželje zamenjala za skoraj 900km oddaljeno mesto.

Živim v centru mesta. Zame obstajata samo dva letna časa, ko je sneg in takrat, ko ga ni. Sedim in gledam skozi okno. Smreke v daljini so vedno zelene, na oknih drugih zgradb nikoli ne vidim nikogar. Čeprav dobro govorim jezik, ko se sprehajam po mestu, ne razumem skoraj nikogar. Gre za manjše, tradicionalno mesto, a vseeno bi ocenila, da je več kot 50% ljudi tujcev. 6 mesecev je odkar sem se preselila. Pol leta odkar nisem videla družine, prijateljev. Pol leta urejanja zadev na uradih, študiranja, iskanja službe in seveda finančne stiske. Pol leta problemov in posledično vsak dan večji stres. Vsak dan ista monotonost in občutek kot da že 6 mesecev ni sijalo sonce.

Edino kar me rešuje ob vseh teh zadevah je narava. Čisti zrak, zvok listja v vetru, ptic na vejah in vode v potoku. Čas ko se spomnim na družino in otroštvo. Ko pomislim, da bom imela po uspešno zaključenem študiju zopet možnost živeti na podeželju, vidim ,da vsi ti problemi niso zaman in da se bo vse izplačalo. Samo še narava mi daje to energijo, ki jo potrebujem, da verjamem vase in vidim boljšo prihodnjost.

Upam, da bo ta izkušnja pomagala kateremu, da bo, tako kot jaz, sebe zopet našel v naravi, saj dokazano zmanjšuje raven stresa in daje pozitivno energijo.

Vzemite si čas zase, četudi samo pol ure na dan. Pojdite v naravo in poglejte na lepšo stran našega planeta.

- Anonimno

Marec 2018 (Insomnia v stiku z naravo)

Insomnia v stiku z naravo

     Ogromno raziskav je že bilo narejenih na področju nespečnosti in kateri so vzroki zanjo. V današnji družni, ko se pojavlja vedno večji stres in pritisk, ni nič čudnega, da se pojavlja tudi vedno večja nespečnost. Vse manj si vzamemo časa zase in ta preobremenjenost in skrb na začetku še nista toliko opazna. Čez čas pa ta dva dejavnika vplivata na nas tako, da se pojavi kronična utrujenosti, nespečnost in psihosomatična obolenja. Primer stopnjevanja stresa je, da se najprej pojavi stres zaradi službe, ki ga ne moremo umiriti, nas stalno moti ter se počutimo napeti. Posledica tega stresa so lahko glavoboli zaradi stalne napetosti, ki je že začetna stopnja anksioznosti. Med to napetostjo telo sprošča hormona, kot sta kortizon in adrenalin, ki držita telo napeto, v stanju pripravljenosti in se tako nikoli ne spočije. Po tem stanju se lahko začnemo pretirano obremenjevati s stvarmi, ali si uničimo biološki ritem spanja s poznimi delovnimi urami. Težava pri nespečnosti je, da oseba ki parkrat ne spi in samo leži par ur v postelji, razvije strah pred spanjem. Posledično jo ta strah še bolj ovira pred spanjem in ji onemogoča umiritev. Tako je lahko vedno slabše in se vse začne pri preprostem stresu in konča v kronični nespečnosti, težavah srca, utrujenosti, nekoncentriranosti, paničnih napadih, depresiji in še bi lahko našteval.

     Rešitev za stres in nespečnost je najbolje, če si vzamemo čas zase in se vrnemo za nekaj časa v naravo. Glavna pomoč pri stresu je skrb zase in zavestna sprostitev. Pri nespečnosti najbolje pomaga tedenski izlet v naravo, brez kakršne koli elektronike in s popolnim stikom z naravo. Tako si lahko poleti vzamemo dopust ter si odpočijemo pri kampiranju brez vseh svetil in mobitelov, ter se sprostimo. Mobiteli so pomemben dejavnik pri nespečnosti, kajti povzročajo umetno svetlobo in stalno procesiranje podatkov v možganih. Priporočljivo je, da vsaj 2 uri pred spanjem ne uporabljamo mobilnega telefona in med tem časom beremo ali se pogovarjamo, kar pomirja možgane. Človeški bioritem je navajen na sončni zahod in vzhod, ta dva pojava uravnavata stanje hormona melatonina, ki povzroča spanje. Zato če zvečer uporabljamo veliko umetnih luči bo proizvajanje melatonina zmoteno ali omejeno ter bomo posledično slabše zaspali. Sproti čez leto, ko pa nimamo toliko časa za kampiranje in sproščanje, pa pomaga preprosto si določiti čas, ko bom naredil nekaj za moje zdravje in bo ta čas posvečen samo meni. Tako gremo lahko na sprehode, popoldanske izlete v gozdove, telovaditi, meditirati, .....

    Poskusite si vzeti čas zase. Lahko načrtujete, da si na začetku vzamete vsaj 1 uro na dan zase in se poskusite sprostiti. Par dobrih načinov kako preživeti to uro so meditacija čuječnosti ali sprehodi.

///////////////////////// english version//////////////////////////////////////

Insomnia in contact with nature

    A lot of research has already been done in the field of insomnia and what the reasons are. In today's social life, when there is an increasing stress and pressure, it is no wonder that an increasing insomnia also occurs. We are taking less time for ourselves and at the begining it goes unnoticeable. Over time, these two factors affect us in such a way that chronic fatigue, insomnia and psychosomatic disorders occur. An example of an escalation of stress is that first, stress causes a state that can not be calmed down, constantly disturbs us and feeling tense. The result of this stress may be headaches due to constant tension, which is already the initial stage of anxiety. During this stress, the body releases hormones, such as cortisone and adrenaline, which keep the body taut, in standby, and thus it never rests. In this state, we can start to be overly burdened with things, or destroy the biological rhythm of sleep with late working hours. The problem with insomnia is that a person who does not sleep sometimes and only lies a couple of hours in bed, develops fear of sleep. As a consequence, this fear further hinders her from sleeping and prevents her from calming. It can become worse and it all starts with simple stress and ends in chronic insomnia, heart problems, fatigue, unconcentration, panic attacks, depression, and I could still list it.

     The solution to stress and insomnia is taking the time for ourselves and return to nature. The main help in stress is thinking about yourself and relaxation of oneself. In case of insomnia, the best way to help it it a weekly trip to nature without any kind of electronics. So in the summer we can go on vacitions and relax in the nature to help our natural biorithm. Cell phones are an important factor in insomnia because they cause artificial light and continuous processing of data in the brain. It is recommended that we do not use a mobile phone for at least 2 hours before going to sleep, and during this time it is better that we read or talk, which calms the brain. Human biorhythm is accustomed to sun rise and sun set, these two phenomena arecontrolling the condition of melatonin hormone that causes sleep. Therefore, if you use a lot of artificial lights in the evening, the production of melatonin will be limited, and consequently you are less likely to fall asleep. Camping is helpful but we don`t always have time for it so, it helps to simply determine the time when I will do something for my health and this time will be dedicated only to me. We can go on walks, afternoon trips to the woods, exercise, meditating, .....

     

Try to take your the time. You can plan to take at least 1 hour a day for yourself and try to relax. A couple of good ways to survive this hour are mindfullness meditation or walks.

- Denis Ališič

Februar 2018 (Partnerska intimnost)

Partnerska intima

     Vsak človek stremi po odnosu, ker v njem najde svojo izpolnitev in skozi njega se lahko razvija naprej. Želja po odnosu je tako ena glavnih ter najbolj naravnih človeških potreb, skozi katero se oseba razvija in izraža čustva. Posebno vlogo ima partnerski odnos, ki je izredno pomemben za vsakega posameznika. Partnerski odnos je edini izključujoči odnos, ki usmeri ljubezen samo proti eni osebi in ne proti večim, kot npr. starševstvo. V njem oseba najde oporo in pomoč za celovito življenjsko rast. Takšen odnos, če je varen in zdrav razvija vse tri stopnje intimnosti, to so organska, čustvena in kognitivna. Te tri stopnje si sledijo v tem vrstnem redu in s pomočjo njih osvobajamo naša potlačena čustva ter rešujemo naše težave.         

Organska intimnost je na telesni ravni, kjer zaznamo zaljubljenost in spremembo telesnega stanja ob drugi osebi. Na tej ravni iščemo bližino drugega s pomočjo telesa in se vse odvija le na telesni ravni. Za to raven so značilne fizične spremembe v našem telesu povzročene s strani hormonov, ki se sprožijo ob dotikih/bližini. Naslednja stopnja intimnosti je čustvena intimnost, kjer se oblikujejo zaupanje in sočutje med partnerjema. Razvoj odnosa omogoča poglobitev intimnosti na čustveno raven in s tem ojačanje povezave med partnerjema. Na tej ravni se razvijajo občutki med partnerjema, ki omogočajo boljši prenos oz. preslikanje občutkov med partnerjema. Tretja stopnja intimnosti je kognitivna intimnost, kjer se razvije najglobji pogovor med partnerjema o njihovih najtežjih občutkih. Na tej stopnji se partnerja medsebojno razumeta in na osebni ravni lahko predvidevata kaj vsak od vsakega hoče in pričakuje. Dobimo vpogled v "njegovo/njeno" perspektivo.

Tako vidimo, da obstajajo 3 stopnje intimnosti kjer je telesnost šele začetna raven. Partnerja, ki ne poglobita intimnosti, do zadnje ravni bosta težje reševala konfikte in se manj razumela, kot partnerja, ki sta dosegla vse ravni.

/////////////////////////// english version ///////////////////////////////////////

Relationship intimacy

     Every person strives for a relationship, because in it he finds his fulfillment and through it a person can develop him/herself. The desire for relationship is thus one of the main and most natural human needs through which a person develops and expresses feelings. A special role is played by a partnership relation, which is extremely important for every individual. A partnership relation is the only exclusive relationship that directs love towards one person only and not against many, such as parenting does. In it a person finds support and help for a comprehensive life growth. Such a relationship,can help to develop all three levels of intimacy, these are organic, emotional and cognitive. These three levels are followed in this order, and with the help of them we release our suppressed emotions and solve our problems. Organic intimacy is at the level of the body, where we fall in love and a change in the physical condition occurs. At this level, we seek the proximity of another through the body, and everything takes place only on the body level. This level is characterized by physical changes in our body caused by hormones that are triggered at the touch / closeness. The next level of intimacy is emotional intimacy, where confidence and compassion are formed between partners. The development of a relationship enables the deepening of intimacy on the emotional level and thus strengthening of the connection between the partners. At this level, feelings are developed between partners, which enables a better transfer of feelings between partners. The third level of intimacy is cognitive intimacy, where the deepest conversation between the partners is about their most difficult feelings. At this stage, the partners understand each other on a personal level, and they can anticipate what each one wants and expect. We get an insight into "his / her" perspective.

So we see that there are 3 levels of intimacy where the body intimacy is only the initial level. Partners who do not deepen their intimacy to the last level will have more problems solving conficts and become less understood between each other then partners who have reached all levels.

- Denis Ališič

Januar 2018 (Kakšna je cena milje?)

Kakšna je cena milje?

     Za januarsko temo sem se odločil pisati v povezavi z novoletnimi zaobljubami, ki si jih marsikdo obljubi in potem poskusi uresničiti bolj ali manj uspešno. Ena najpomembnejših stvari, ki stoji za obljubami je motivacija, le ta nas preganja naprej in nam omogoča izpolniti zastavljene cilje ter doseči kar si želimo. Zato je dobro že vnaprej malo pogledati koliko truda bo vloženega v to dejavnost in koliko zahtevno bo vse to za nas ter kakšna bo na koncu korist, ki jo dobimo iz te dejavnosti. Zato se skoraj vedno, preden začnem nekaj pomembnega delati, vprašam: "Kakšna je cena milje?" ali "Koliko truda bom dejansko pripravljen v to stvar vložiti?"

     Ponavadi ko kaj načrtujemo na hitro pomislimo, da bo stvar zahtevna oz., da se bomo mogli nečemu odpovedati, ampak redko kdaj se to res vprašamo oz. predelamo to težavo. Sam pregovor oz. vprašanje, ki sem ga citiral izhaja iz obdobja prve svetovne vojne, kjer so se to spraševali generali. Vsakič, ko so imeli pred seboj neko večjo odločitev, kot je bil napad na sovražnika in zavzetje frontne linije so se vprašali: "ali je vredno žrtvovati vsa ta življenja, da pridobimo to prednost?" Tako rekoče so se vprašali "Koliko življenj moramo žrtvovati da prestavimo bojno črto za nekaj milj?"

     Po tem zgledu se vidi koliko je bilo načrtovanja in priprave na spremembo, predenj se je le ta izvedela. Že sama odločitev in razjasnjenje vse te dejavnosti, kot so npr. novoletne zaobljube za hujšanje, odprava na pohod v hribe, ponovni začetek fakultete v odrasli dobi. Vse te odločitve je dobro zavestno prej premisliti kaj bodo za nas in za druge pomenile, za koga jih delamo in kaj bomo žrtvovali s tem ko jih bomo poskušali doseči.

     Človeško telo se hitro navadi na nov način obnašanja in potem, ko je navajeno po tem načinu deluje. Tako si lahko mi vedno znova zastavimo določene cilje in jih nikoli ne dosežemo ter prenehamo, ker prej nismo dobro premislili o cilju in žrtvovanju med potjo do cilja. Iz teh dejanj se bo človek navadil, da bo vedno obupal pred koncem in se bo težko spet odvadil ter privadil na nov način obnašanja. Zato je treba vsako stvar, ki jo delamo premisliti in jo izpeljati do konca, da s tem navadimo nas same, da se ne odneha na pol poti in se vedno pride do konca.

- Denis Ališič

///////////////////////////////(english version)//////////////////////////////////////////////////////

What`s the price of a mile?

     For the January theme, I decided to write in connection with the New Year's vows, which many people promise and then try to realize more or less successfully. One of the most important things that stands behind promises is motivation, it pushes us forward and it enables us to meet the set goals and achieve what we want. Therefore, it is good to look a little in advance how much effort will be invested in this activity and how demanding this will be for all of us and how we will ultimately benefit from this activity. So, I almost always, before I begin to do something important, ask myself: "What is the price of a mile?" or "How much effort will I actually be willing to invest in this matter?"

     Usually when we are planning something, we quickly think that things will be demanding or that we will be able to give up something, but rarely we really ask ourselves this question. The proverb itself, the question that I quoted dates from the period of the First World War, where the generals questioned this. Every time when they had a bigger decision before them, such as the attack on the enemy and the engagement on the front line, they asked themselves: "is it worth to sacrifice all these lives in order to gain this advantage?" So they said, "How many lives do we have to sacrifice to move the battle line for a few miles?"

     This example shows how much planning and preparations were made for the change, before it was executed. The very decision and clarification of all these activities, such as, for example, New Year's vows for weight loss, a hike to the mountain, the restart of the university in adulthood. All of these decisions need planing of what they will actually cost us, and what they will mean for us and for others, what we will sacrifice by trying to reach them.

     The human body quickly becomes accustomed to a new way of behaving and after it is accustomed to using this mode it will function this way. We can always set goals again and again and never reach them and stop, because the sacrifice to reach the goal was too big and was to much for us. From these actions, a man will get used to always giving up before the end, and he will hardly get anything done till the end. That is why every thing we do, needs to be finished and completed, so that it does not go half way and it helps us motivate for other planings and struggles.

- Denis Ališič