Depresija. Beseda, ki za ene pove
ogromno in za druge ostaja neznanka. Mogoče, če se bom danes
potrudila opisati, kako izgleda notranjost tega črnega tunela z
imenom depresija, se bo lažje pogovarjati o tej temi s prijatelji in
bližnjimi. Pogovor o tej temi je ključnega pomena, da tistemu, ki
je še vedno izgubljen v tej bolezni, pomagamo najti izhod. No, da
začnem pripoved…
Soba, tvoja lastna, domača soba,
postane tuja. Vsak klic na tvojem telefonu te spomni na zunanji svet,
ki se premika naprej, medtem ko si ti ujet v zimi, ki ne mine.
Nikoli. Kakšne ure minejo hitro, kakšne pa trajajo večnost.
Nastopi trenutek, ko solz ni več. Enostavno ni, ker si otopel,
postal si kamen z ledenim, bolečim srcem. Nekje v tebi ostaja tisti
del, ki se zaveda odgovornosti in bolečine, ki jo prinašaš
bližnjim, ampak…Pri ampak se ustavi, ker se ne moreš premakniti.
Ne moreš biti srečen in »normalen«. Nisi len in nesposoben, ampak
enostavno ta občutek utapljanja nikole ne izgine. Mogoče je težko
razumeti to, ampak barve sveta izginejo. Vse je črno belo. Depresija
ni romantična in lepa, ker te zveže, te ne spusti, ti vzame
prijatelje in družino. Ne upaš si klicati na pomoč, ker te ne bo
nobeden slišal, pa tudi sram te je, ker si »tak«. No, pa vprašajmo
se kakšen »tak«? Še vedno si tista oseba, katera si bila prej,
samo izgubljena si nekje not. V tem trenutku je zelo pomembno za
bližnje biti potrpežljivi in razumevajoči, do nekoga z depresijo.
»Ven« se hodi zelo počasi. Če oseba ne čuti podpore, se bo
umaknila, kar zna biti zelo nevarno. Ko se premik začne, svet počasi
pridobiva prejšnje lastnosti. Povrnejo se barve. Pomembno je stati
zraven, ker je lahko to »preveč« za nekoga, ki je bil 1-2 leti v
depresivnem stanju. Verjemite, da oseba hoče prideti ven, ker v tem
črnem tunelu ni lepo, ampak jo je lahko hkrati zelo strah. Depresija
»se boji« ljubezni in podpore, ne more dolgo obstajati, če oseba z
depresijo vidi, da je vredno ostati »tu«. Da je v bistvu soba
prijetna in topla. Da so klici na telefonu znak, da nekoga briga za
nas. Da, ko uživamo v delu in hobijih, ure minejo zanimivo in ne
samo hitro. Ne smemo zanemarjati tudi fizične aktivnosti pri
okrevanju. Veliko gibanja, sveži zrak, sonce, to v nas predrami
voljo do življenja. Meni je osebno zelo pomagalo se sprehajati po
naravi, s psom. Narava je vsakič drugačna in nam to stimulira
možgane. Mogoče je celo estetika narave tista, ki nam povrne
sposobnost videnja lepote.
Bodite tam za prijatelje in bližnje,
ki so se malo izgubili v depresiji, ne odnehajte, primite jih za roko
in jih odpeljite »ven«.
Za konec bi rada povdarila, da je
depresija resna bolezen in, če simptomi, kot so otopelost, žalost,
nezanimanje za stvari, ki so bile pomembne, nespečnost/prekomerno
spanje, spremembe v načinu prehranjevanja in drugo, trajajo več kot
dva tedna, pojdite do zdravnika. Medikamentozni del zdravljenja ne
sme biti spregledan v resnejših primerih. Imejte se radi, poiščite
pomoč, depresija »se boji« pogovora.
- Anonimno
