December 2018 (Bivakiranje med prvo nočjo)

Bivakiranje med prvo nočjo

Odhod na prvo prenočitev je lahko čustveno naporen in zahteva kar nekaj priprav, da je izpeljan pravilno in čimbolj prijetno. Prva izkušnja v novi dejavnosti se nam zapiše bolje v spomin, kot katerakoli druga izkušnja, ki sledi. Zato moramo še posebej poskrbeti, da bo naša prva izkušnja pozitivna in nas bo motivirala nadaljevati v tej smeri. Normalno je, da se pojavi strah in, da se zadržujemo, da ne bi odšli, vseeno pa je kdaj pa kdaj potrebno iti čez sebe in uresničiti svoj cilj.

Glede konkretnih vidikov, jih bom opisal 3; torej, kaj vzeti s seboj, kje si napraviti "ležišče" v gozdu in ali je bolj smiselno imeti zakurjen ogenj, ali rajši imeti oblečenih več oblek. Torej najprej prvo: kaj vzeti s seboj. Ko načrtujemo izlete, ki bodo trajali več kot dva dni je vedno treba upoštevati vidik nezgod, ki se lahko zgodijo. Zato poleg vsega osnovnega, kar vzamemo na navadni pohod, kot je pijača, hrana, dodatne obleke in kakšen nož, vzamemo s seboj še baterijsko svetilko, kresilo, spalno vrečo, šotorsko krilo in prvo pomoč ter priporočljivo še kakšno paracord vrv. S tem bi morale biti osnovne potrebe med izletom zadovoljene.

Lokacija prenočitve je eno od najpomembnejših vprašanj, od katerega je odvisno, kako dobro bomo spali ponoči. Spomnim se še dobro, kako sem šel nekaj časa nazaj prespati v gozd in nisem pogledal kje bom postavil moj bivak, ampak sem kar napel šotorsko krilo v obliki pol zaprtega bivaka in se ulegel pod njega. Čez noč je veter začel pihati v drugo smer (ker pa nisem premislil, da se bo zrak nad jezerom, ki je bilo pod mano, ohladil in pihal direktno v moj bivak ter ga posledično napihnil kot balon) in me povsem prepihal. Zato je izredno pomembno, da pogledamo vse okoli nas in se lahko nato mirno uležemo spat. Vidiki na katere moramo paziti so: naklonjenost površine (površina naj bo čimbolj ravna oz. rahlo nagnjena, da voda lahko odteka); nevarnost poplav, zato je dobro, da je ozemlje malce dvignjeno nad okoljskimi vodotoki; smer pihanja vetra in nevarnost padajočih suhih vej in dreves okoli nas.

Zadnja dva zelo pomembna vidika v gozdu pa sta še ogenj in obleke. Osebno nikoli ne spim s prižganim ognjem, ampak se vedno rajši debelejše oblečem in se skušam ogreti s "hot-packi", ki jih dam med stegnja (tako se najhitreje pogrejemo), ko ležim v spalni vreči. Ogenj zakurim kadar sem buden, da zadeva ne uide iz pod kontrole ter, da se lahko pogrejem sam in posušim obleke.

Vsekakor še zadnja stvar, ki bi jo rad omenil je postopnost, ki jo moramo upoštevati pri vseh novih hobijih. Če bomo šli prvič prespati v gozd pozimi, pri slabem vremenu z malo opreme, se najbrž ne bomo odločili še kdaj iti. Zato je dobro, da stopnjujemo težavnost in gremo najprej ob lepem vremenu, pri topli temperaturi in z malo več opreme ter se tako počasi prilagajamo na gozd in nabiramo izkušnje.

- Denis Ališič

November 2018 (Odločitve in odgovornost)

Odločitve in odgovornost

Odločitev, sama po sebi se nam na prvi pogled zdi samoumevna in se ne poglabljamo v sam pomen in vse možne vidike, ki so na voljo. Kajti, če se zares poglobimo, kaj so odločitve, vidimo, da vse kar delamo zavestno zahteva našo odločitev. Tudi kadar mi nekaj ne naredimo smo se tako odločili in smo s tem prevzeli odgovornost, ki je prisotna v tem dejanju. Odgovornost je ponavadi teža, ki je prisotna v vsaki odločitvi in daje globljejši pomen dejanju. Pogosto je točno odgovornost tisto gonilo, ki ljudi prestraši in odvrne od dejanja. Posledice, ki sledijo odgovornosti so večje, temvečja je odgovornost in to je lahko zelo shrljivo ter si zato pogostokrat rajši izberemo manj naporno rešitev.

Vidik odgovornosti lahko opazimo pri vsaki odločitvi. Naj bo še tako majhna in nepomembna odločitev lahko vidimo, da je povsod prisotna obveza. Pogostokrat se ustrašimo in je nočemo prevzeti oz. jo zavrnemo, ker bi se lahko zmotili in bi morali nositi breme posledic. Na takšen način, ljudje ostajamo v naši coni udobja in se osebnostno ne razvijamo. Odgovornost je ena od osnovnih stvari, ki naj bi jih znal prenašati odrasel človek, da lahko deluje in ima ugled v družbi ter uspeh pri svojem delu. Med kampiranjem odgovornost ponavadi leži na nas, če smo sami, drugače pa na vodji izleta. Vse je prvikrat težko, sploh prižig ognja, če vsi drugi čakajo in so lačni ter te gledajo ali ti bo uspelo. Odgovornost je resnično breme za nekoga, ki jo mora sprejeti in delati odločitve, ampak vsekakor po uspehu je dejanje z veliko odgovornostjo toliko bolj cenjeno in je veselja toliko več.

Za zaključek se lahko še vprašamo: Kaj torej lahko storimo sami, da bi boljše sprejemali odgovornost? Najbolje se je zavedati in vseeno kljub teži iti naprej ter sprejeti odgovornost. Pogostokrat bo težko, ker vsekakor to ni lahko dejanje, ampak telo in um se čez čas navadita in lahko s prakso potem vedno lažje sprejemata to breme odgovornosti. Preprosta vaja, ki jo lahko uporabimo je, da si zastavimo načrt in skušamo po majhnih korakih delati vedno bolj odgovorne stvari. Na ta način, se bomo najhitreje privadili in prilagodili na situacije, kjer bo treba sprejemati "težke" odločitve.

• Denis Ališič

Oktober 2019 (Ogenj in domačnost v gozdu)

Ogenj in domačnost v gozdu

Varnost in občutek domačnosti v gozdu se ne razvije takoj, ko vstopimo v njega, ampak traja nekaj časa, da se ta občutek oblikuje. Tako se moramo počasi navajati dokler ne izgine občutek nelagodja. Čas potreben za privajanja na novo okolje je različen pri vsakemu posamezniku. Vsekakor lahko naše bivanje v gozdu naredimo prijetno, kjer se vzdušje razlikuje od vsakdana in kjer lahko spremenimo naše mišljenje. Kar mislim tu izpostaviti je, da lahko gozd oblikujemo kot naš kraj premišljevanja in počitka od napornega stresa vsakdanjega življenja. S tem damo "prostoru"/gozdu poseben pomen kjer se spremeni tudi naš način obnašanja ter mišljenja. Tako bomo odkrili drugačne vidike, ki jih sicer ne bi in se osebno in duševno razvijali ter razbremenili, če nas kaj trenutno pretirano bremeni. Že sam sprehod lahko umiri naše misli in zmanjša stres, kaj šele "vikend oddih" v divjini.

Vikend oddih v naravi je lahko izredno sproščujoč in psihično prečiščujoč. Vsekakor se pojavijo vidiki, ki jih pri navadnem sprehodu ni potrebno upoštevati in eden izmed njih je ogenj. Ogenj je pri kampiranju skoraj, da obveznost in nam ustvari atmosfero pravega kampiranja v naravi. V večini primerov je enostavno prižgati ter ohranjati ogenj, saj imamo veliko priročnikov in pripomočkov. Kar se tiče večernega druženja, si ga tudi težko predstavljamo brez ognja, saj je ključen za socializacijo, skupinsko pripravljanje hrane ter ustvarjanje prijetnega, sproščenega vzdušja. V naravi nam ogenj ob večernih urah nudi občutek varnosti in je tudi vir toplote, kar ni zanemarljivo. Preizkušanje priprave hrane na ognju je lahko tudi zelo zanimiva izkušnja za nekoga, ki tega ni vajen.

Ogenj zahteva čas ter pravilen pristop, takrat je izkušnja kurjenja v naravi prijetna in za nas "turiste" in za naravo samo. Obogatil nas bo ne samo s toploto, ampak tudi z večernim premišljevanjem in lahko rečemo meditiranjem ob plamenih. Pa ne pozabimo na čudovit čaj skuhan iz nabranih zelišč.

- Denis Ališič

september 2018 (Občutek varnosti in tranzicijski objekt)

Občutek varnosti in tranzicijski objekti

Pojem tranzicijski objekt se ponavadi uporablja za otroke, ki začnejo hoditi v vrtec. Tranzicija pomeni prenos, prenos občutkov. V praksi to zgleda tako, da otrok, ko gre v vrtec prenese svoje občutke domačnosti in varnost na neko igračo in jo uporablja kot nadomestek staršev, ki jih trenutno ni prisotnih. Ta prenos lahko večkrat opazimo in je popolnoma normalen, tudi kasneje v življenju imamo lahko predmete, ki jim dajemo posebne občutke in imajo za nas posebno vrednost.

Med kampiranjem v naravi imamo lahko s sabo določene predmete, ki si jih izrecno ne želimo izgubiti. Taki predmeti imajo za nas poseben pomen in nam dajejo občutek varnosti, ko jih imamo z nami. Ta poseben predmet lahko tako imenujemo tranzicijski objekt in opravlja podobno vlogo kot igračka pri otroku v vrtcu. Omogoča nam neko domačnost in določeno stopnjo varnosti v divjini, ki nas spominja na dom. Seveda smo kot odrasli manj navezani na ta predmet, v primerjavi z otroci. Pri otrocih lahko opazimo pravi izbruh žalosti, kadar predmeta ni ali, ko ga ne najdejo. Pri starejših so te čustvene reakcije manjše.

Varnost je osnovna potreba vsakega človeka za normalno življenje in delovanje. Oseba, ki ne doživlja varnosti in se počuti stalno ogroženo bo imela obremenjeno delovanje in zmanjšano produktivnost, zaradi stalne napetsti ter opazovanja okolice.

- Denis Ališič

Avgust 2018 (Odprava ter priprava nahrbtnika in opreme)

Odprava ter priprava nahrbtnika in opreme

Eno izmed prvih vprašanj, ko se odpravljamo na teren, je vedno kaj naj vzamemo s seboj. Pripravljamo se na najverjetnejše situacije in skušamo vzeti s sabo čim manj opreme, ampak vseeno zadosti, da uspemo kljubovati naravi in njenim divjim razmeram. Tako se bo vedno znova pojavljajo vprašanje ali se splača s to ali ono stvarjo obremeniti. Pri tem ni nekega točnega pravila kaj vzeti, temveč odloča vsak človek po svojem občutku in intuiciji. Res je da se lahko držimo nekih splošnih smernic, ampak v praksi bo nekdo bolj potreboval odejo, nekdo pa hrano. Tako vidimo da naše lastnosti in izkušnje oblikujejo tisto, kar potrebujemo vzeti s sabo.

Nazadnje sem bral o Reinholdu Messnerju, znanem alpinistu, ki je prišel na vrh Mount Everesta brez dodatnega kisika in z dosti manj opreme in hrane kot drugi alpinisti. Na ta potopis se vedno spomnim, ko grem sam na kampiranje v gozd. Vedno potrebuješ s sabo toliko, kolikor si navajen uporabljati in vse pomembne potrebe so relativne. To pomeni, da bolj kot se bomo izurjali in vzemali vedno manj opreme, vedno manj jo bomo rabili. Tudi ne pomeni, da obvezno vzamemo s sabo šotor, če gremo kampirati, ampak lahko poskusimo brez in vidimo kako nam gre. Glavna napaka pohodnikov v gorah je nepripravljenost, da imajo s seboj premalo ali preveč opreme. Pri manjkajoči opremi se lahko zgodi neurje in nimamo dodatnih oblačil, pri preveč opreme nam bo pa zmanjkovalo energije in moči.

Strah pred nepričakovanim ali nelagodjem nas ponavadi žene v kompliciranje in preveliko pripravljanja, katero sploh ni potrebno in nas preveč obremenjuje. Pri tem bomo s sabo nosili preveč opreme, ki je ne bomo rabili, samo zaradi strahu pred neznanim.

Pri mojih odpravah vedno pakiram najnujnejšo hrano in obleke za toliko dni kolikor grem, šotorsko krilo in osnovna orodja ter še par malenkosti, kot so kompas in lučka. Pri hrani oz. orodju nikoli ne vzamem preveč s seboj, ker ga lahko izgubim ter se ne splača nazaj prinašati stvari, ki jih nisem rabil. Vedno si rečem tudi brez žage bom preživel, saj je sekira dovolj. S tem si privarčujem več kot kilo teže v nahrbtniku, ki bi me drugače obremenjevala. Glede samega pakiranja pa vedno dam težje stvari na dno in stvari, ki jih bom pogosteje rabil na vrh ali v stranske žepke za hitro dosegljivost. V praksi to izgleda tako, da dam šotorsko krilo in orodja čisto na dno nahrbtnika, nato obleke in hrano. Pri hrani vzemam s seboj prigrizke s čim manj smetmi, da me kasneje ne obtežujejo. V stranske žepe dam kompas, lučke in ostale malenkosti. Čisto na vrhu v majhen žepek pa denarnico in dokumente.

Denis Ališič

Julij 2018 (Strah pri prvi nočitvi)

Strah pri prvi nočitvi

Prva tema, ki jo bom obdelal s sklopi je prav strah, ki sem ga že omenjal, ampak opisan malo bolj podrobno in osredotočen na prvo srečanje z nočitvijo v gozdu. Ravno pri prvem odhodu v gozd ali pri prvih parih dneh se lahko pojavijo največje ovire, ki nam otežujejo samo prenočitev. Zavedati se moramo, da so te ovire le v glavi in jih sami povzročamo ter jih dovoljujemo, da obstajajo.

Pogostokrat bomo ljudje ob novih stvareh, ki jih ne poznamo čutili strah. Strah pred neznanim in nevarnostim je popolnoma normalen evolucijski izziv. Kako se bomo odzvali in kaj bomo naredili z njim je naša odločitev. Strah nas varuje pred nevarnimi stvarmi. Med samim človeškim razvojem je varoval ljudi, da so bili bolj pozorni na stvari, ki niso bile toliko znane ali varne. Mi sami se odločimo ali ga bomo dopustili in bomo stopili korak nazaj ali bomo šli naprej in premagali strah. Tudi če se bomo odločili in bomo šli vseeno poleg strahu v gozd in bomo tam postavili tabor bo strah vedno prisoten. Najhuje je prvič, ker še nimamo izkušenj niti z nočitvijo zunaj, niti s premagovanjem strahu v naravi.

Navajanje na premagovanje strahu v naravi je izredno uporabna, če ne celo obvezna veščina. Vedno bomo doživljali nekaj novega, česa nas bo strah, ne samo zunaj v gozdu ampak tudi doma in v družbi. Prehod med življenjskimi obdobji lahko imenujemo tudi neke vrste razvojna anksioznost. Saj se razvijamo in da dosežemo to novo raven razvoja, nas je najprej strah pred to ravnijo in korakom, ki ga moramo narediti. Tako je tudi v gozdu, kadar preizkušamo in delamo nekaj novega ter se skušamo soočati s strahom pred temi stvarmi. Normalno je, da čutimo tesnobo in strah, ko delamo stvari, ki jih še nikoli niso, ampak se sami odločimo ali se bomo prepustili temu občutku ali bomo šli naprej.

Dober način za omejevanja strahu je umirjanje z dihanjem in racionalno mišljenje o situaciji. Sprejemljivo je tudi, da kakšno stvar pustimo, če nas je preveč strah in kasneje napredujemo, ko smo bolj sigurni. Dobro je da se navadimo premagovati strah in se soočati z njim. Sama tehnika, ki se jo naučimo in nam ustreza nam bo tudi pomagala pri ostalih vidikih življenja in našem razvoju v njem.

Glede dihanja velja pravilo, da naj bo izdih dvakrat daljši od vdiha ter tako umirjamo telo. Ponekod priporočajo 4 sekunde vdiha in 8 sekund izdiha. Druga stvar je racionalno mišljenje preko katerega lahko premislimo kaj se lahko zgodi in s čim pretiravamo ter je nerealno.

Denis Ališič

junij 2018 (Načrt za naprej)

Načrt za naprej

1. Čas je, da se odločim malo bolj točno kako bom pisal objave na blogu in v kaj se bom usmerjal. Zato bom moje pisanje malo bolj sistematiziral in določitev osrednjo temo. Prva stvar, ki bo spremenjena, bodo sklopi tem. To pomeni, da bom imel po šest sklopov z isto tematiko, le iz drugačnih vidikov in bom lahko bolj poglobljeno pisal o tej tematiki. Tako bosta na leto prišle po dve tematiki na vrsto.           
2.  Naslednja stvar bo začasna ukinitev angleškega dela objav. Opazil sem, da ni dosti bralcev, ki govori samo angleško, brez da bi govorili slovenščine in bi čas rajši vložil čas za raziskovanje in podaljšanje slovenskega dela objave. 
3. Tretja stvar, ki jo tudi podpiram je pisanje lastnih zgodb o naravi in čustvih. Pripravljen sem dati možnost vsakemu, ki želi objaviti kratko zgodbo ali morda pesem o tej tematiki, seveda brez žaljive vsebine v njej.

Morda se bo kakšna tematike, ki sem jo do sedaj opisal v objavah ponovila, vendar jo bom poskusil razširiti in to znanje še poglobiti.

- Denis Ališič

junij 2018 (Strah)

Strah

Strah je eden od osnovnih občutkov, ki jih človek lahko začuti in oblikuje našo primarno čustveno paleto. Preko njega vemo, da je nekaj nevarno in da ne smemo iti predaleč ter nas že po samem evolucijskem smislu varuje pred nesrečo in bolečino. Včasih je pa tudi strah pretirano izražen in je prisoten po nepotrebnem, v tem smislu nas strah lahko ovira ter obremenjuje.

V naravi se dostikrat pojavi strah, pogosto pred neznanimi stvarmi, ki jih zaznamo kot nevarne. Velikokrat je to ponoči v temi, kjer je naše vidno polje zmanjšano ali pa, ko delamo nekaj prvič in tega nismo navajeni. Tak odziv je lahko popolnoma normalen, kadar gremo prvič kampirat ali se podamo na nov teritorij v naravo. Strah nam pove, da naj bomo pazljivi, ker je še veliko neznanega na tem področju. Glede dela z strahom je pa podobno, kot z ostalimi stvarmi. Če se navadimo strahu podleči in vsakič stopiti korak nazaj, bomo to delali avtomatsko in ne bomo nikamor napredovali. Drugače je pa, če se bomo vsakič znova spopadli s strahom ter se trudili napredovati in premagovati strah, takrat bomo sami nase vedno bolj ponosni.

Zato je pomembno, da strah ne vzamemo kot nekaj negativnega ampak kot nekaj pozitivnega, nekaj kar nas lahko žene naprej v pravo smer in nam odpira realnost in nas prizemlji. Tako, če pogledamo konkreten primer, kako je lahko strah prisoten in do kje ga je pametno čutiti. Vsak od nas, ko je šel prvič kampirat se je bal, kaj se bo zgodilo, ali sem vse vzel s seboj, ali bom zmogel? In tukaj se že čuti strah, ki nas ustavlja pred neznanim in nas skuša varovati pred nevarnimi dejavniki v naravi. Istočasno se pa odločimo, da bomo šli naprej kljub strahu in kampirali v naravi. Medtem bo pa nekaj tega strahu vedno prisotnega in nas bo varoval, da ne bomo šli predaleč in delali neumnosti. Zdrav strah nam omogoča, da ostanemo realni in da ohranjamo spoštovanje pred tem kar delamo ter ne ratujemo naivni.

////////////////////////////english version///////////////////////////////////

Fear

Fear is one of the basic feelings that one can feel and shape our primary emotional palette. Through it we know that something is dangerous and that we must not go too far and it protects us from the very evolutionary point of view from an accident and pain. Sometimes, too, fear is excessively expressed and is present unnecessarily, in this sense it can be an obstacle and burdensome.

In nature, fear often arises in front of unknown things that we perceive as dangerous. Often this is at night in the darkness, where our field of view is reduced or when we are doing something for the first time and we are not accustomed to it. Such a response can be perfectly normal when we are camping for the first time or going to a new territory in outside. Fear tells us that we should be careful because there is still a lot of unknown in this field. If we become accustomed to the anxiety, when we feel fear and we step back every time, we will do it automatically and we will not progress anywhere. Otherwise, if we face fear and try to advance and overcome it, then we will be more and more proud of ourselves.

It is therefore important that we do not take fear as something negative but as something positive, something that can lead us in the right direction and opens the reality to us and grounds us. Thus, if we look at a concrete example of how fear can be present and where it is smart to feel it. Each of us, when he/she first went camping, he/she was afraid, what would happen? Did i take everything with me?, or will i be able to do it? And here is already a fear that stops us from the unknown and tries to protect us from dangerous elements in nature. At the same time, we decide to go ahead despite fear and camp in the nature. In the meantime, there will be some of this fear always present and will protect us so that we will not go too far and act stupid. Healthy fear enables us to stay real and maintain respect for what we do and do not act naive.

-Denis Ališič

p.s. prevod slike( Kako bežiš pred nečim, kar je v tvoji glavi?)

Maj 2018 ( Paracord zapestnica)

Paracord zapestnica

Paracord zapestnice postajajo na področju bushcrafta vedno bolj popularne. Narejene so lahko samo iz vrvi ali tudi iz plastičnih zaponk na obeh koncih, ki omogočajo lažje snemanje zapestnice. Prvotni namen je funkcionalnost, ki jo omogočajo zunaj na terenu. V njih se lahko začasno zatakne kakšen žebelj, palčka, šivanka in se jo ima takoj pri roki. Lahko jo tudi razvijemo in imamo vrv, ki jo lahko uporabimo za različne namene, to naredi paracord zapestnico zelo preprosto v uporabi in priročno na terenu.

Njena izdelava je, sploh za družine, zanimiva dejavnost, ki naj bi se vključevala v vse taborniške izlete. Za izdelovanje potrebujemo kakšen meter vrvi ali dva ter vsaj 15-30 minut časa. Pletenje zapestnice je precej natančno delo, ki zahteva koncentracijo in pozornost. Zato je dobro za ljudi, ki se težje skoncentrirajo ter s tem urijo njihovo pozornost. Izdelava zapestnice ni finančno obremenjujoča ter je po zahtevnosti primerna tudi za otroke.

Koncentracija je nasplošno pomembna stvar v naravi, ki se jo splača krepiti in uriti za hitrejše mišljenje in prepoznavanje okolice. Pogostokrat moramo v našem vsakodnevu razpršiti našo koncentracijo in se osredotočati na več stvari, kar nam omejuje kvaliteto dela. Tako je dobro izboljšati koncentracijo, da smo lahko bolj osredotočeni na eno stvar in lahko izklopimo druge. Glede tega sem že pisal prej v opisu meditacije čuječnosti. Poleg konectrancije je zapestnica tudi lep suvenir, ki jo lahko vsak vzame s seboj s terena za spomin. Majhni spominki ohranjajo lepe spomine ter nas spomnijo na sproščen čas v naravi.

/////////////////////////english version ///////////////////////////////

Paracord bracelet

Paracord bracelets are becoming increasingly popular in the field of bushcraft. They can be made only from ropes or from plastic buckles at both ends, which make it easier to take off the bracelet. The original purpose is the functionality that it allows outside on the terrain. A nail, a stick, a needle can be temporarily stuck in them, and is immediately available. We can also unpack it and we have a rope that can be used for various purposes, making the paracord bracelet very easy to use and convenient in the forest.

The making is, for families, an interesting activity, which should be included in all campsite excursions. For production, we need a meter of rope or two and at least 15-30 minutes of time. Knitting a bracelet is a pretty precise job that requires concentration and attention. That's why it's good for people who find it harder to concentrate and thus get their attention improved. The bracelet is not financially burdensome and is also suitable for children.

Concentration is a generally important thing in nature, it is worthwhile to strengthen and train it for faster thinking and recognition of the environment. Often, we have to disperse our concentration in our everyday life and concentrate on several things, which limits our quality of work. It's good to improve concentration so that we can focus more on one thing and can turn off others. I already wrote about this earlier in the description of the mindfullness meditation. In addition to the conception, the bracelet is also a beautiful souvenir, which anyone can take with him/her from the terrain for memory. Small souvenirs keep nice memories and remind us of relaxed time in nature.

- Denis Ališič

April 2018 (Meditacija čuječnosti)

Meditacija čuječnosti

Danes se ogromno govori o meditaciji čuječnosti. Vsi delajo znanost iz le te in jo poskušajo razložiti na vse možne načine. Na kratko povedano jo vsi ljudje že obvladamo in prakticiramo, le zavedamo se je ne in jo ne prakticiramo aktivno.

Čuječnost je osredotočanje svojih misli na sedanjost, na ta trenutek. Brez premišljevanja o prihodnosti ali preteklosti. S tem usmerimo celotno našo koncentracijo v to kar delamo in se osredotočimo na trenutno aktivnost. S tem osredotočanjem postanemo bolj zbrani in se manj obremenjujemo z ostalimi stvarmi. Tako preprosta stvar, ki je postala pretirano zakomplicirana znanost, kar sploh ni potrebno. Vsi poznamo, ko se na primer vozimo domov z avtom in se potem, ko pridemo domov enega dela poti ne spomnimo. To pomeni da smo avtomatsko vozili in nismo bili osredotočeni na tok misli. Še vedno smo osredotočeni na okolico in na vožnjo, vendar smo bili z mislimi v preteklosti ali v prihodnosti, v nekem abstratnem trenutku. Tu opazimo kako nam lahko ta meditacija pomaga, da bolj umirjeno in osredotočeno živimo ter se ne obremenjujemo s tem, kar ni sedaj osrednji fokus našega življenja.

Meditacija pa pomeni samo tehniko, kako doseči to čuječnost, kako na čim lažji način priti do umiritve in osredotočenosti. Ponavadi se sedi med samo meditacijo, lahko se pa tudi stoji ali leži, kakor komu bolje ustreza. Tradicionalno je sedenje najboljša pozicija, ker vseh 5 plati telesa gleda navzgor, torej dlani rok, stopala in srčna plat. Med meditacijo se osredotočamo na dihanje in se poskušamo umiriti. Ritem dihanja naj bi bil 4 sekunde vdiha in 8 sekund izdiha, da se telo sprošča in dobi zadosti kisika. Med tem moramo misli osredotočiti na dihanje oz. na naše telo in v kakšnem položaju se nahaja. Misli morajo biti osredotočene samo na trenutno stanje in pravo sedanjost, saj je vse ostalo odveč in nas preobremenjuje.

Ko osvojimo to tehniko, lahko poskušamo isti način izpeljati med delom, tako da se osredotočimo samo na trenutno aktivnost, v katero se popolnoma poglobimo, brez ostalih misli. Preveliko posvečanje prihodnosti povzroča anksioznost, misli usmerjene v preteklost pa depresijo, tako da je najbolj zdrava rešitev za naše duševno stanje, osredotočenost na pravo sedanjost in trenutek v katerem se nahajamo.

///////////////////////////////////////english version///////////////////////////////////////////

Mindfulness meditation

Today, there is a huge talk about mindfulness meditation. Everyone is doing a science out of this and trying to explain it in every possible way. In short, all people have already mastered and practiced it, we are only not aware of it and not practicing it actively.

Mindfulness is focusing on your thoughts on the present, at this very moment. No thinking about the future or the past. By doing so, we focus our entire concentration on what we do and focus on the current activity. By focusing, we become more concentrated and less burdensome with other things. Such a simple thing that has become an excessively complicated science, which is not necessary at all to become this complicated. We all know, for example, when we drive home with a car and, after we come home, we do not remember a part of the trip. This means that we were automatically driving and we were not focused on the flow of our thought. We were still focused on the environment and driving, but we have been thinking about the past or in the future, at some exact moment. Here we see how this meditation can help us to live more calmly and concentrated, and not burdening ourselves with what is not the central focus of our lives.

Meditation, however, is only a technique, how to achieve this mindfulness, how to calm and focus in the easiest way possible. Usually, one sits in meditation, one can stand or lie as it feels easier. Traditionally, sitting is the best position since all 5 sides of the body look up, that is, the hands, feet and the heart. During meditation, we concentrate on breathing and try to calm down. The breathing rhythm is supposed to inhale for 4 seconds and exhale 8 seconds to release the body tension and get enough oxygen. In this context, we need to focus our thoughts on breathing, or on our body and in what position it is located. Thoughts should be focused solely on the current state and the true present, since everything else is overwhelming and too burdening.

Once we get this technique, we can try to do the same way during work, focusing solely on the current activity, in which we completely deepen our focus, without other thoughts. Excessive dedication to the future causes anxiety, and the thoughts of the past are depression, so it is the healthiest solution for our mental state, the focus on the true present and the moment in which we are.

- Denis Ališič

Marec 2018 (Depresija) - Bralčevo pismo

Depresija

Depresija. Beseda, ki za ene pove ogromno in za druge ostaja neznanka. Mogoče, če se bom danes potrudila opisati, kako izgleda notranjost tega črnega tunela z imenom depresija, se bo lažje pogovarjati o tej temi s prijatelji in bližnjimi. Pogovor o tej temi je ključnega pomena, da tistemu, ki je še vedno izgubljen v tej bolezni, pomagamo najti izhod. No, da začnem pripoved…

Soba, tvoja lastna, domača soba, postane tuja. Vsak klic na tvojem telefonu te spomni na zunanji svet, ki se premika naprej, medtem ko si ti ujet v zimi, ki ne mine. Nikoli. Kakšne ure minejo hitro, kakšne pa trajajo večnost. Nastopi trenutek, ko solz ni več. Enostavno ni, ker si otopel, postal si kamen z ledenim, bolečim srcem. Nekje v tebi ostaja tisti del, ki se zaveda odgovornosti in bolečine, ki jo prinašaš bližnjim, ampak…Pri ampak se ustavi, ker se ne moreš premakniti. Ne moreš biti srečen in »normalen«. Nisi len in nesposoben, ampak enostavno ta občutek utapljanja nikole ne izgine. Mogoče je težko razumeti to, ampak barve sveta izginejo. Vse je črno belo. Depresija ni romantična in lepa, ker te zveže, te ne spusti, ti vzame prijatelje in družino. Ne upaš si klicati na pomoč, ker te ne bo nobeden slišal, pa tudi sram te je, ker si »tak«. No, pa vprašajmo se kakšen »tak«? Še vedno si tista oseba, katera si bila prej, samo izgubljena si nekje not. V tem trenutku je zelo pomembno za bližnje biti potrpežljivi in razumevajoči, do nekoga z depresijo. »Ven« se hodi zelo počasi. Če oseba ne čuti podpore, se bo umaknila, kar zna biti zelo nevarno. Ko se premik začne, svet počasi pridobiva prejšnje lastnosti. Povrnejo se barve. Pomembno je stati zraven, ker je lahko to »preveč« za nekoga, ki je bil 1-2 leti v depresivnem stanju. Verjemite, da oseba hoče prideti ven, ker v tem črnem tunelu ni lepo, ampak jo je lahko hkrati zelo strah. Depresija »se boji« ljubezni in podpore, ne more dolgo obstajati, če oseba z depresijo vidi, da je vredno ostati »tu«. Da je v bistvu soba prijetna in topla. Da so klici na telefonu znak, da nekoga briga za nas. Da, ko uživamo v delu in hobijih, ure minejo zanimivo in ne samo hitro. Ne smemo zanemarjati tudi fizične aktivnosti pri okrevanju. Veliko gibanja, sveži zrak, sonce, to v nas predrami voljo do življenja. Meni je osebno zelo pomagalo se sprehajati po naravi, s psom. Narava je vsakič drugačna in nam to stimulira možgane. Mogoče je celo estetika narave tista, ki nam povrne sposobnost videnja lepote.

Bodite tam za prijatelje in bližnje, ki so se malo izgubili v depresiji, ne odnehajte, primite jih za roko in jih odpeljite »ven«.

Za konec bi rada povdarila, da je depresija resna bolezen in, če simptomi, kot so otopelost, žalost, nezanimanje za stvari, ki so bile pomembne, nespečnost/prekomerno spanje, spremembe v načinu prehranjevanja in drugo, trajajo več kot dva tedna, pojdite do zdravnika. Medikamentozni del zdravljenja ne sme biti spregledan v resnejših primerih. Imejte se radi, poiščite pomoč, depresija »se boji« pogovora.

- Anonimno

Marec 2018 (Stres) - Bralčevo pismo

Stres

Pomlad, čas, ko se narava prebuja; ptice žvrgolijo, cvetovi na drevesih poganjajo. Čas sprehodov, izletov in odkrivanj novih prelepih kotičkov narave. Ljudje na ulicah so srečni in veseli, vse okoli sebe imajo radi.

Svoje otroštvo sem preživela v naravi. 20 let sem živela okrožena z drevesi, naravo. Vsak dan sem hodila s prijatelji na sprehode, srečevala vedno iste, poznane obraze in se počutila varno. Čeprav sem si, nekje v sebi, kot večino mladih, želela mestnega življenja sem vedno vedela, da spadam na podeželje. Po vseh teh letih prelepega življenja pa sem si uresničila željo po študiju in tako podeželje zamenjala za skoraj 900km oddaljeno mesto.

Živim v centru mesta. Zame obstajata samo dva letna časa, ko je sneg in takrat, ko ga ni. Sedim in gledam skozi okno. Smreke v daljini so vedno zelene, na oknih drugih zgradb nikoli ne vidim nikogar. Čeprav dobro govorim jezik, ko se sprehajam po mestu, ne razumem skoraj nikogar. Gre za manjše, tradicionalno mesto, a vseeno bi ocenila, da je več kot 50% ljudi tujcev. 6 mesecev je odkar sem se preselila. Pol leta odkar nisem videla družine, prijateljev. Pol leta urejanja zadev na uradih, študiranja, iskanja službe in seveda finančne stiske. Pol leta problemov in posledično vsak dan večji stres. Vsak dan ista monotonost in občutek kot da že 6 mesecev ni sijalo sonce.

Edino kar me rešuje ob vseh teh zadevah je narava. Čisti zrak, zvok listja v vetru, ptic na vejah in vode v potoku. Čas ko se spomnim na družino in otroštvo. Ko pomislim, da bom imela po uspešno zaključenem študiju zopet možnost živeti na podeželju, vidim ,da vsi ti problemi niso zaman in da se bo vse izplačalo. Samo še narava mi daje to energijo, ki jo potrebujem, da verjamem vase in vidim boljšo prihodnjost.

Upam, da bo ta izkušnja pomagala kateremu, da bo, tako kot jaz, sebe zopet našel v naravi, saj dokazano zmanjšuje raven stresa in daje pozitivno energijo.

Vzemite si čas zase, četudi samo pol ure na dan. Pojdite v naravo in poglejte na lepšo stran našega planeta.

- Anonimno

Marec 2018 (Insomnia v stiku z naravo)

Insomnia v stiku z naravo

     Ogromno raziskav je že bilo narejenih na področju nespečnosti in kateri so vzroki zanjo. V današnji družni, ko se pojavlja vedno večji stres in pritisk, ni nič čudnega, da se pojavlja tudi vedno večja nespečnost. Vse manj si vzamemo časa zase in ta preobremenjenost in skrb na začetku še nista toliko opazna. Čez čas pa ta dva dejavnika vplivata na nas tako, da se pojavi kronična utrujenosti, nespečnost in psihosomatična obolenja. Primer stopnjevanja stresa je, da se najprej pojavi stres zaradi službe, ki ga ne moremo umiriti, nas stalno moti ter se počutimo napeti. Posledica tega stresa so lahko glavoboli zaradi stalne napetosti, ki je že začetna stopnja anksioznosti. Med to napetostjo telo sprošča hormona, kot sta kortizon in adrenalin, ki držita telo napeto, v stanju pripravljenosti in se tako nikoli ne spočije. Po tem stanju se lahko začnemo pretirano obremenjevati s stvarmi, ali si uničimo biološki ritem spanja s poznimi delovnimi urami. Težava pri nespečnosti je, da oseba ki parkrat ne spi in samo leži par ur v postelji, razvije strah pred spanjem. Posledično jo ta strah še bolj ovira pred spanjem in ji onemogoča umiritev. Tako je lahko vedno slabše in se vse začne pri preprostem stresu in konča v kronični nespečnosti, težavah srca, utrujenosti, nekoncentriranosti, paničnih napadih, depresiji in še bi lahko našteval.

     Rešitev za stres in nespečnost je najbolje, če si vzamemo čas zase in se vrnemo za nekaj časa v naravo. Glavna pomoč pri stresu je skrb zase in zavestna sprostitev. Pri nespečnosti najbolje pomaga tedenski izlet v naravo, brez kakršne koli elektronike in s popolnim stikom z naravo. Tako si lahko poleti vzamemo dopust ter si odpočijemo pri kampiranju brez vseh svetil in mobitelov, ter se sprostimo. Mobiteli so pomemben dejavnik pri nespečnosti, kajti povzročajo umetno svetlobo in stalno procesiranje podatkov v možganih. Priporočljivo je, da vsaj 2 uri pred spanjem ne uporabljamo mobilnega telefona in med tem časom beremo ali se pogovarjamo, kar pomirja možgane. Človeški bioritem je navajen na sončni zahod in vzhod, ta dva pojava uravnavata stanje hormona melatonina, ki povzroča spanje. Zato če zvečer uporabljamo veliko umetnih luči bo proizvajanje melatonina zmoteno ali omejeno ter bomo posledično slabše zaspali. Sproti čez leto, ko pa nimamo toliko časa za kampiranje in sproščanje, pa pomaga preprosto si določiti čas, ko bom naredil nekaj za moje zdravje in bo ta čas posvečen samo meni. Tako gremo lahko na sprehode, popoldanske izlete v gozdove, telovaditi, meditirati, .....

    Poskusite si vzeti čas zase. Lahko načrtujete, da si na začetku vzamete vsaj 1 uro na dan zase in se poskusite sprostiti. Par dobrih načinov kako preživeti to uro so meditacija čuječnosti ali sprehodi.

///////////////////////// english version//////////////////////////////////////

Insomnia in contact with nature

    A lot of research has already been done in the field of insomnia and what the reasons are. In today's social life, when there is an increasing stress and pressure, it is no wonder that an increasing insomnia also occurs. We are taking less time for ourselves and at the begining it goes unnoticeable. Over time, these two factors affect us in such a way that chronic fatigue, insomnia and psychosomatic disorders occur. An example of an escalation of stress is that first, stress causes a state that can not be calmed down, constantly disturbs us and feeling tense. The result of this stress may be headaches due to constant tension, which is already the initial stage of anxiety. During this stress, the body releases hormones, such as cortisone and adrenaline, which keep the body taut, in standby, and thus it never rests. In this state, we can start to be overly burdened with things, or destroy the biological rhythm of sleep with late working hours. The problem with insomnia is that a person who does not sleep sometimes and only lies a couple of hours in bed, develops fear of sleep. As a consequence, this fear further hinders her from sleeping and prevents her from calming. It can become worse and it all starts with simple stress and ends in chronic insomnia, heart problems, fatigue, unconcentration, panic attacks, depression, and I could still list it.

     The solution to stress and insomnia is taking the time for ourselves and return to nature. The main help in stress is thinking about yourself and relaxation of oneself. In case of insomnia, the best way to help it it a weekly trip to nature without any kind of electronics. So in the summer we can go on vacitions and relax in the nature to help our natural biorithm. Cell phones are an important factor in insomnia because they cause artificial light and continuous processing of data in the brain. It is recommended that we do not use a mobile phone for at least 2 hours before going to sleep, and during this time it is better that we read or talk, which calms the brain. Human biorhythm is accustomed to sun rise and sun set, these two phenomena arecontrolling the condition of melatonin hormone that causes sleep. Therefore, if you use a lot of artificial lights in the evening, the production of melatonin will be limited, and consequently you are less likely to fall asleep. Camping is helpful but we don`t always have time for it so, it helps to simply determine the time when I will do something for my health and this time will be dedicated only to me. We can go on walks, afternoon trips to the woods, exercise, meditating, .....

     

Try to take your the time. You can plan to take at least 1 hour a day for yourself and try to relax. A couple of good ways to survive this hour are mindfullness meditation or walks.

- Denis Ališič

Februar 2018 (Partnerska intimnost)

Partnerska intima

     Vsak človek stremi po odnosu, ker v njem najde svojo izpolnitev in skozi njega se lahko razvija naprej. Želja po odnosu je tako ena glavnih ter najbolj naravnih človeških potreb, skozi katero se oseba razvija in izraža čustva. Posebno vlogo ima partnerski odnos, ki je izredno pomemben za vsakega posameznika. Partnerski odnos je edini izključujoči odnos, ki usmeri ljubezen samo proti eni osebi in ne proti večim, kot npr. starševstvo. V njem oseba najde oporo in pomoč za celovito življenjsko rast. Takšen odnos, če je varen in zdrav razvija vse tri stopnje intimnosti, to so organska, čustvena in kognitivna. Te tri stopnje si sledijo v tem vrstnem redu in s pomočjo njih osvobajamo naša potlačena čustva ter rešujemo naše težave.         

Organska intimnost je na telesni ravni, kjer zaznamo zaljubljenost in spremembo telesnega stanja ob drugi osebi. Na tej ravni iščemo bližino drugega s pomočjo telesa in se vse odvija le na telesni ravni. Za to raven so značilne fizične spremembe v našem telesu povzročene s strani hormonov, ki se sprožijo ob dotikih/bližini. Naslednja stopnja intimnosti je čustvena intimnost, kjer se oblikujejo zaupanje in sočutje med partnerjema. Razvoj odnosa omogoča poglobitev intimnosti na čustveno raven in s tem ojačanje povezave med partnerjema. Na tej ravni se razvijajo občutki med partnerjema, ki omogočajo boljši prenos oz. preslikanje občutkov med partnerjema. Tretja stopnja intimnosti je kognitivna intimnost, kjer se razvije najglobji pogovor med partnerjema o njihovih najtežjih občutkih. Na tej stopnji se partnerja medsebojno razumeta in na osebni ravni lahko predvidevata kaj vsak od vsakega hoče in pričakuje. Dobimo vpogled v "njegovo/njeno" perspektivo.

Tako vidimo, da obstajajo 3 stopnje intimnosti kjer je telesnost šele začetna raven. Partnerja, ki ne poglobita intimnosti, do zadnje ravni bosta težje reševala konfikte in se manj razumela, kot partnerja, ki sta dosegla vse ravni.

/////////////////////////// english version ///////////////////////////////////////

Relationship intimacy

     Every person strives for a relationship, because in it he finds his fulfillment and through it a person can develop him/herself. The desire for relationship is thus one of the main and most natural human needs through which a person develops and expresses feelings. A special role is played by a partnership relation, which is extremely important for every individual. A partnership relation is the only exclusive relationship that directs love towards one person only and not against many, such as parenting does. In it a person finds support and help for a comprehensive life growth. Such a relationship,can help to develop all three levels of intimacy, these are organic, emotional and cognitive. These three levels are followed in this order, and with the help of them we release our suppressed emotions and solve our problems. Organic intimacy is at the level of the body, where we fall in love and a change in the physical condition occurs. At this level, we seek the proximity of another through the body, and everything takes place only on the body level. This level is characterized by physical changes in our body caused by hormones that are triggered at the touch / closeness. The next level of intimacy is emotional intimacy, where confidence and compassion are formed between partners. The development of a relationship enables the deepening of intimacy on the emotional level and thus strengthening of the connection between the partners. At this level, feelings are developed between partners, which enables a better transfer of feelings between partners. The third level of intimacy is cognitive intimacy, where the deepest conversation between the partners is about their most difficult feelings. At this stage, the partners understand each other on a personal level, and they can anticipate what each one wants and expect. We get an insight into "his / her" perspective.

So we see that there are 3 levels of intimacy where the body intimacy is only the initial level. Partners who do not deepen their intimacy to the last level will have more problems solving conficts and become less understood between each other then partners who have reached all levels.

- Denis Ališič

Januar 2018 (Kakšna je cena milje?)

Kakšna je cena milje?

     Za januarsko temo sem se odločil pisati v povezavi z novoletnimi zaobljubami, ki si jih marsikdo obljubi in potem poskusi uresničiti bolj ali manj uspešno. Ena najpomembnejših stvari, ki stoji za obljubami je motivacija, le ta nas preganja naprej in nam omogoča izpolniti zastavljene cilje ter doseči kar si želimo. Zato je dobro že vnaprej malo pogledati koliko truda bo vloženega v to dejavnost in koliko zahtevno bo vse to za nas ter kakšna bo na koncu korist, ki jo dobimo iz te dejavnosti. Zato se skoraj vedno, preden začnem nekaj pomembnega delati, vprašam: "Kakšna je cena milje?" ali "Koliko truda bom dejansko pripravljen v to stvar vložiti?"

     Ponavadi ko kaj načrtujemo na hitro pomislimo, da bo stvar zahtevna oz., da se bomo mogli nečemu odpovedati, ampak redko kdaj se to res vprašamo oz. predelamo to težavo. Sam pregovor oz. vprašanje, ki sem ga citiral izhaja iz obdobja prve svetovne vojne, kjer so se to spraševali generali. Vsakič, ko so imeli pred seboj neko večjo odločitev, kot je bil napad na sovražnika in zavzetje frontne linije so se vprašali: "ali je vredno žrtvovati vsa ta življenja, da pridobimo to prednost?" Tako rekoče so se vprašali "Koliko življenj moramo žrtvovati da prestavimo bojno črto za nekaj milj?"

     Po tem zgledu se vidi koliko je bilo načrtovanja in priprave na spremembo, predenj se je le ta izvedela. Že sama odločitev in razjasnjenje vse te dejavnosti, kot so npr. novoletne zaobljube za hujšanje, odprava na pohod v hribe, ponovni začetek fakultete v odrasli dobi. Vse te odločitve je dobro zavestno prej premisliti kaj bodo za nas in za druge pomenile, za koga jih delamo in kaj bomo žrtvovali s tem ko jih bomo poskušali doseči.

     Človeško telo se hitro navadi na nov način obnašanja in potem, ko je navajeno po tem načinu deluje. Tako si lahko mi vedno znova zastavimo določene cilje in jih nikoli ne dosežemo ter prenehamo, ker prej nismo dobro premislili o cilju in žrtvovanju med potjo do cilja. Iz teh dejanj se bo človek navadil, da bo vedno obupal pred koncem in se bo težko spet odvadil ter privadil na nov način obnašanja. Zato je treba vsako stvar, ki jo delamo premisliti in jo izpeljati do konca, da s tem navadimo nas same, da se ne odneha na pol poti in se vedno pride do konca.

- Denis Ališič

///////////////////////////////(english version)//////////////////////////////////////////////////////

What`s the price of a mile?

     For the January theme, I decided to write in connection with the New Year's vows, which many people promise and then try to realize more or less successfully. One of the most important things that stands behind promises is motivation, it pushes us forward and it enables us to meet the set goals and achieve what we want. Therefore, it is good to look a little in advance how much effort will be invested in this activity and how demanding this will be for all of us and how we will ultimately benefit from this activity. So, I almost always, before I begin to do something important, ask myself: "What is the price of a mile?" or "How much effort will I actually be willing to invest in this matter?"

     Usually when we are planning something, we quickly think that things will be demanding or that we will be able to give up something, but rarely we really ask ourselves this question. The proverb itself, the question that I quoted dates from the period of the First World War, where the generals questioned this. Every time when they had a bigger decision before them, such as the attack on the enemy and the engagement on the front line, they asked themselves: "is it worth to sacrifice all these lives in order to gain this advantage?" So they said, "How many lives do we have to sacrifice to move the battle line for a few miles?"

     This example shows how much planning and preparations were made for the change, before it was executed. The very decision and clarification of all these activities, such as, for example, New Year's vows for weight loss, a hike to the mountain, the restart of the university in adulthood. All of these decisions need planing of what they will actually cost us, and what they will mean for us and for others, what we will sacrifice by trying to reach them.

     The human body quickly becomes accustomed to a new way of behaving and after it is accustomed to using this mode it will function this way. We can always set goals again and again and never reach them and stop, because the sacrifice to reach the goal was too big and was to much for us. From these actions, a man will get used to always giving up before the end, and he will hardly get anything done till the end. That is why every thing we do, needs to be finished and completed, so that it does not go half way and it helps us motivate for other planings and struggles.

- Denis Ališič