Odprava
ter priprava nahrbtnika in opreme
Eno izmed
prvih vprašanj, ko se odpravljamo na teren, je vedno kaj naj vzamemo
s seboj. Pripravljamo se na najverjetnejše situacije in skušamo
vzeti s sabo čim manj opreme, ampak vseeno zadosti, da uspemo
kljubovati naravi in njenim divjim razmeram. Tako se bo vedno znova
pojavljajo vprašanje ali se splača s to ali ono stvarjo obremeniti.
Pri tem ni nekega točnega pravila kaj vzeti, temveč odloča vsak
človek po svojem občutku in intuiciji. Res je da se lahko držimo
nekih splošnih smernic, ampak v praksi bo nekdo bolj potreboval
odejo, nekdo pa hrano. Tako vidimo da naše lastnosti in izkušnje
oblikujejo tisto, kar potrebujemo vzeti s sabo.
Nazadnje sem
bral o Reinholdu Messnerju, znanem alpinistu, ki je prišel na vrh
Mount Everesta brez dodatnega kisika in z dosti manj opreme in hrane
kot drugi alpinisti. Na ta potopis se vedno spomnim, ko grem sam na
kampiranje v gozd. Vedno potrebuješ s sabo toliko, kolikor si
navajen uporabljati in vse pomembne potrebe so relativne. To pomeni,
da bolj kot se bomo izurjali in vzemali vedno manj opreme, vedno manj
jo bomo rabili. Tudi ne pomeni, da obvezno vzamemo s sabo šotor, če
gremo kampirati, ampak lahko poskusimo brez in vidimo kako nam gre.
Glavna napaka pohodnikov v gorah je nepripravljenost, da imajo s
seboj premalo ali preveč opreme. Pri manjkajoči opremi se lahko
zgodi neurje in nimamo dodatnih oblačil, pri preveč opreme nam bo
pa zmanjkovalo energije in moči.
Strah pred
nepričakovanim ali nelagodjem nas ponavadi žene v kompliciranje in
preveliko pripravljanja, katero sploh ni potrebno in nas preveč
obremenjuje. Pri tem bomo s sabo nosili preveč opreme, ki je ne bomo
rabili, samo zaradi strahu pred neznanim.
Pri mojih
odpravah vedno pakiram najnujnejšo hrano in obleke za toliko dni
kolikor grem, šotorsko krilo in osnovna orodja ter še par
malenkosti, kot so kompas in lučka. Pri hrani oz. orodju nikoli ne
vzamem preveč s seboj, ker ga lahko izgubim ter se ne splača nazaj
prinašati stvari, ki jih nisem rabil. Vedno si rečem tudi brez žage
bom preživel, saj je sekira dovolj. S tem si privarčujem več kot
kilo teže v nahrbtniku, ki bi me drugače obremenjevala. Glede
samega pakiranja pa vedno dam težje stvari na dno in stvari, ki jih
bom pogosteje rabil na vrh ali v stranske žepke za hitro
dosegljivost. V praksi to izgleda tako, da dam šotorsko krilo in
orodja čisto na dno nahrbtnika, nato obleke in hrano. Pri hrani
vzemam s seboj prigrizke s čim manj smetmi, da me kasneje ne
obtežujejo. V stranske žepe dam kompas, lučke in ostale
malenkosti. Čisto na vrhu v majhen žepek pa denarnico in dokumente.
Denis Ališič
